Danes sem se odločila, za malo bolj osebno objavo. Tako iz globine duše, ki je ponavadi zasidrana nekje na dnu, da jo še sam komaj najdeš. En mesec v karanteni dopušča čas za globoko analiziranje sebe in svojega življenja. 
Moja zadnja objava na spletni strani je bila novembra. Kar pomeni, da moj blog že 5 mesecev sameva in čaka na svojo priložnost. Že nekaj časa razmišljam, kaj je namen mojega bloga, mojega Instagrama in vseh slik, ki jih objavim, sporočil, ki jih pod njih napišem. Kaj je moj fokus in kaj je tisto sporočilo, ki ga želim prenesti v svet.
Stvari, ki jih delam, delam z ljubeznijo. V njih vložim svojo kreativnost in čas. Za njih nisem plačana in od tega ne živim. Je zgolj moj hobi. Pa se vseeno tem vprašanjem posvečam že nekaj časa.
Opažam, da sem tip osebe, ki ji nekatere stvari ratajo skrajno nezanimive, ko jih začne obvladati in ko vidi, kako je neka stvar izjemno lahka za narediti. Kar naenkrat za to stvar izgubim zanimanje. To se ponavadi zgodi na začetku ali sredini poti, ko sem še zelo daleč od svojega zastavljenega cilja. Ko začnem razmišljati o tem problemu globlje, pridem do naslednje stopnje za reševanje.
Strah od uspeha, ja prav si prebral/a, strah od uspeha in ne od neuspeha. Ponavadi se ljudje bojijo, da jim stvari ne bodo uspele in se jih zato raje sploh ne lotijo. Jaz vem, da sem oseba, ki, ko si nekaj zastavi pride do cilja z vso trmo in močmi. To se sedaj bere kontradiktorno z izjavo zgoraj, ampak tako pač je.
Ravno to se je zgodilo z mojim blogom, stvari so se začele odvijati zame v najboljšem možnem vrstnem redu, paketi, sodelovanja s podjetji, vabila na evente, nove punce katere sem ličila od tega dve nevesti, kar mi je še posebna čast. In potem pufff, energija mi je padla na dno, želja po delu na vsem tem je izginila, nisem si več želela sodelovanj niti ličenja drugih.
Vse skupaj sem nekaj časa analizirala in prišla do zaključka, želja je še zmeraj tu, samo skrita je za strahom.
Ohromil me je stari dobri strah. Vsi ga poznamo in vsi smo se z njim že srečali na različnih področjih življenja. Vedno je tu nekje in ko začnemo dvomiti o sebi, je prvi , ki se pojavi in nam stvari dodatno oteži.
Kar razrešuje moj problem še globlje. Dvom v samo sebe in občutek, da za neko stvar nisem dovolj dobra. Od kje se pojavijo ti dvomi in zakaj do njih pride? Verjetno splet dogodkov, ki se nam skozi življenje zgodijo, v mešanici z našo osebnostjo in kako gledamo na stvari.
Jaz vem, da se že nekaj časa borim s svojimi kilami in telesom. Kakšne dneve se popolnoma sprejemam in je moja samozavest na vrhuncu, kakšne bi se skrila v mišjo luknjo in se izolirala od sveta. To so stvari, ki jih vsak posameznik doživlja, vendar odvisno v kakšni meri in sorazmerju.
Se mi zdi, da že ves čas delam na svojem telesu in da se nikamor ne premaknem.
Posledica vsega skupaj je, da sem težko sprejela vabilo na event, ali kakšen izdelek s katerim bi se slikala, če sebe nisem želela izpostavljati v sedanji obliki.
In tako sama sebi odgovarjam na zastavljeno vprašanje zakaj moj blog sameva že 5 mesecev, zakaj so moje objave na Instagramu nekonsistentne in zakaj tako malo omenjam stvari, katere rada uporabljam.
Karantena v vsem slabem prinese tudi veliko dobrih stvari. Izolacija nam omogoča, da se posvetimo sebi in svojim bližnjim. Razrešimo lahko osebnostne vzorce za katere nismo imeli časa, razvijamo novo idejo, delamo nove stvari, se kaj novega naučimo in preberemo. Izkoristite ta čas pozitivno in kreativno.
Bodi ljubezen, deli ljubezen.
